Neokrnjena narava je bil eden glavnih razlogov za obisk stičišča treh celin, Severnega Cipra. In narava me res ni razočarala.
Otok, ki se ponaša s 340 sončnimi dnevi v letu, je postregel z visokimi temperaturami, čistim, toplim morjem in prelepimi, skorajda praznimi plažami. Pravi raj za vse ljubitelje morskih užitkov.
Podobno slovenskim mestom
A ni ostalo samo pri tem, treba se je bilo malce razgledati. Najbližja in zato prva na vrsti je bila Kirenija oziroma Girne. Luštno obalno mestece, s pristaniščem in zanimivimi ulicami, je precej podobno slovenskim in hrvaškim, edina razlika je zvok klicanja k molitvi iz minaretov, ki je bil zame prijetna novost.
Čeprav gre za muslimansko državo, ki sem jo obiskala v času ramazana, razen lepih mošej in prej omenjenega klicanja mujezinov pravzaprav ni kaj drugače kot pri nas. Ženske niso pokrite, veliko ljudi ne moli petkrat dnevno, na otoku imajo celo trgovine s svinjino, menda pijejo alkohol in večina jih ne roma v Meko. Tudi ob obisku mošeje ne komplicirajo, morali smo se sezuti, ženskam pa se ni bilo treba pokriti, kar sem denimo storila v mošeji v nam precej bližjem Zagrebu.
In če ni opaznih posebnosti zaradi večinske veroizpovedi, to ne pomeni, da je na Cipru vse enako kot v Sloveniji. Presenetijo lahko denimo pes in mačke, ki se med obedovanjem na terasi hotela sprehajajo med mizami in prosijo za hrano, če kaj ostane na krožnikih. Ko gostje odidejo, pa lahko kakšna mačka tudi skoči na mizo in veselo oblizne ostanke. Z odpadki ne ravnajo ravno vestno, saj so smeti marsikje sredi narave. No, pa tudi »racija« hotelskega osebja s pregledovanjem hladilnika, v katerem je mini bar in se ga ne sme uporabljati za lastno pijačo, naj vas ne preseneti.
Preostanek angleškega vpliva
Malce divji je tudi sistem prevozov s kombiji, s katerimi se vozi po levi strani, kar je ostanek angleškega vpliva na tem območju. Ti namreč nimajo voznega reda, postajališč, cenika ali vozovnic. Preprosto se postaviš kjerkoli ob glavni cesti in počakaš nekaj minut, plačaš, kolikor ti voznik reče, vozovnice pač nimaš. Vozijo hitro, veliko hupajo in zavirajo, a hkrati so povsem dobre volje in nasmejani. Kombiji so stari in ne ravno bleščeči, večkrat vozijo kar z odprtimi vrati, ker klima ne deluje, a pravzaprav je prevoz čisto udoben, praktičen in takšen, ki ga gotovo ne pozabiš hitro.
In če je mene marsikaj presenetilo, Ciprčanov ne presenečajo suše in pomanjkanje vode, ki jo dovažajo s cisternami. Deževnico sicer zbirajo, ampak je skorajda ni, imajo pa velikopotezne načrte o ceveh pod morjem, prek katerih bi pridobivali vodo iz Turčije. In medtem ko družinam primanjkuje vode za osnovna opravila, kot je pranje perila, ima večina hotelov bazene, napolnjene s sladko vodo namesto slane. Pa smo tam …
Vredno ogleda
Da pa ne bom razpredala le o podobnostih in razlikah, naj strnem še vtise z ogledov. Polotok Karpaz je zagotovo vreden ogleda. Obiskala sem oljarno, v kateri prikažejo potek dela nekoč in danes, ponudijo okušanje olivnega olja iz zelenih in črnih oliv z najrazličnejšimi dodatki, njihove proizvode je seveda mogoče tudi kupiti. Zanimivo je, da uporabijo res čisto vse, iz koščic in pecljev namreč naredijo nekakšne pelete, s katerimi se pozimi ogrevajo, menda pa so odlični tudi za žar.
V tem delu otoka so plaže resnično sanjske, kot v filmih. Neskončno dolge, polne mivke in valov in z le peščico ljudi kar vabijo medse. Pri postavljanju senčnikov je treba biti pazljiv, da ga postaviš čim bližje morju in tako ne uničiš želvjih jajc. Velikih želv vrste caretta caretta sicer nisem videla, sem pa zato hranila divje osle, ki jih je povsod polno, tudi sredi ceste. Gre za osle, ki so jih spustili v naravo, ko jih niso več potrebovali, zdaj pa živijo svobodno življenje skupaj s svojimi mladički in dobrodošlimi priboljški s strani turistov.
Med Grki in Turki
Grški in turški Ciprčani živijo skupaj le v eni vasi na celotnem otoku. Sicer so ločeni, a ločitev je menda zgolj politična, saj so se ljudje med seboj vedno dobro razumeli. Dokaz za to je lahko denimo tudi restavracija, kjer si lastništvo delita Turek in Grk. Kdo si, pa ni pomembno niti za romanje v pravoslavno cerkev čisto na koncu Karpaza, kjer se izpolnjujejo želje in pomlajuje ter zdravi posebna voda. Posebnost pa najdemo tudi v Kirenijskem gorovju, to je gora Pet prstov, ki res spominja na dlan. Zanimiva je tudi turška zastava na hribu, velika za nekaj nogometnih igrišč, ki je ponoči osvetljena in (provokativno) vidna južnemu Cipru.
Običajno ni niti glavno mesto Cipra, ki je zadnje evropsko mesto, razdeljeno na dva dela. Mejo med severnim (turškim) in južnim (grškim) Ciprom prestopiš pravzaprav sredi mesta, potni list in izpolnitev kratke listine je vse, kar je potrebno. Zanimivo glede na vse vojašnice in ogromno število vojakov na severnem delu otoka. Prehod meje je prehod v drug svet, kjer najprej vidiš znane blagovne znamke, ki so sicer razširjene povsod po Evropi. A tudi to je čar severnega dela, da vidiš nekaj novega in ne moreš iti v isto restavracijo, kavarno ali trgovino kot povsod drugod po Evropi. Splača si ogledati tudi Bujuk Han, prvotno postajališče za tiste, ki so potovali s kočijami, kjer so danes trgovinice in restavracije, nekoč pa je Angležem služil tudi kot zapor.
Ciprčani so prijazni, sproščeni ljudje, angleško znajo eni bolj, drugi manj, težav pri sporazumevanju pa nisem imela. Veliko se gradi, ceste so v odličnem stanju, neprimerljivo boljše, kot so pri nas. Blišč in beda pa bi bil najboljši izraz za celotno pokrajino in ljudi, kjer so na eni strani naravni biseri in vile z bazeni, na drugi pa smeti in pomanjkanje vode. Določeni predeli so še precej neokrnjeni, in upam, da jih bodo takšne tudi uspeli ohraniti pred poplavo turizma. Severni Ciper bi gotovo rada še kdaj obiskala, morda bi bodoči obisk preživela kar v leseni hiški ob čudoviti obali praktično sredi ničesar, kjer ni elektrike, tudi zato, da luči ne motijo želv velikank. Popoln odklop sredi prelepe narave torej. O tem pa kdaj drugič …
Mojca Poročnik
