Z Nino sva na Kubi preživela tri tedne – potovanje po celem otoku le z nahrbtnikom čez ramo in Lonely Planetom v roki – amaterska »backpackerja« pač …
Za Kubo sva se odločila, ker naj bi bil zdaj skrajni čas, da se jo obišče, preden jo okupirajo gruče Američanov. No, moj vtis je bil, da je romantike konec že nekaj let (mogoče tudi že kakšno desetletje). Vseeno je Kuba še vedno vredna ogleda.
Začela sva z vožnjo do Münchna, sledil je povezovalni let do Pariza in nato dolga vožnja čez Atlantik do Kube (deveturni let). Pristala sva v Havani in sledil je prvi šok. Temperature so bile primerne našim (30 stopinj), a ubije te okoli 70 do 80-odstotna vlažnost. Nekako sva se aklimatizirala in se s taksijem spravila do najine prve »case particular« v Havani (kubanska verzija domačih sob, ki jih oddajajo domačini za dodatni zaslužek – predstavljajte si »zimmer frei« variante na jadranski obali). So najboljša, najcenejša varianta prenočevanja na Kubi – najdeš jih res povsod. Naslednji dan sva preživela v Havani, kjer sva se počasi navajala na Kubance in njihove navade ter predvsem njihov značaj. Kar se tiče Havane – Kuba je revna država in njihov socializem jih je pustil ekonomsko daleč zadaj. Posledično je velik del mesta z izjemo nekaj ulic, kjer imajo sedeže (redke) tuje korporacije, videti kot Sarajevo po vojni. Sto let stare stavbe se zaradi pomanjkanja obnov sesedajo same vase. Druga slaba stran vseh večjih mest na Kubi so seveda smeti, ki jih najdeš vse povsod – pri tem ne gre za velike količine smeti, ampak manjši odpadki, ki so res dobesedno vsepovsod. Posledično znaš bolje ceniti evropsko kulturo in čistost mest. Čez dan sva se sprehajala po starem delu Havane, ki je pričarala kar nekaj lepih fotografij, a vse nekoliko izgubi romantični pridih zaradi Kubancev samih – kdorkoli je rekel, da so Kubanci prijazni narod, je spil veliko mojitov. Kubanci so, domnevam da zaradi velike revščine, postali zelo vsiljiv narod. Računal sem, da te čez dan ogovori vsaj 50 ljudi – in vsaj 45 od njih ti poskuša nekaj prodati. Seveda te prijaznost, vljudnost in potrpljenje kar hitro zapustijo … Vsak bi želel nekaj od tebe, saj so očitno prepričani, da če si bel in turist, si narejen iz denarja. Po mojem mnenju po vsiljivosti krepko prekašajo Egipčane, Tunizijce in Turke. Drugi problem je seveda tudi jezik, saj malokdo govori angleško, kar je precej ironično, ker praktično živijo le od turizma. Midva sva imela pri tem srečo, saj Nina zna malo španskega jezika, sam pa sem tudi hitro osvojil nekaj fraz (na primer grande cerveza – veliko pivo).
Havane sva se naveličala po enem dnevu in z avtobusom sva se odpravila naprej. Avtobusi so po mojem mnenju najbolj poceni, zanesljiv način potovanja – vseeno morate računati, da se premikate zelo počasi – enkrat vmes sva razdaljo okoli 600 kilometrov premagala v 12 urah. Iz Havane je bil torej najin naslednji postanek Vinales. Majhno mestece sredi ogromne doline, kjer je vse zeleno in kjer mogoče najdete najbolj tropsko rastlinje – polno zelenja seveda. Tu sva šla jahat konje, in čeprav sva oba totalna amaterja, sva se kar dobro znašla (čeprav naju je potem od samega jahanja vse bolelo). Naslednji dan sva najela kolesi in šla kolesarit – raziskala sva okolico mesta v obe smeri in naredila nekaj slik. Naslednja postaja je bila Trinidad, najstarejše mesto na Kubi. Ostala sva nekaj dni, vmes šla pogledat neki naravni park s slapom na koncu, kjer lahko plavaš. Odpravila sva se tudi do prve plaže na najini poti – gre za peščeno plažo in zelo toplo vodo, mogoče celo preveč toplo. Mesto je eno lepših na Kubi, saj so dobili Unescov denar in z njim obnovili mesto. Sledil je Santiago, drugo največje mesto na Kubi. Tu sva šla pogledat muzej ruma (ki je vseboval samo tri sobe), malo ven iz mesta pa sva šla na izlet še do bližnje španske utrdbe in nekega miniaturnega otoka. Večere sva običajno preživljala po študentsko – z litrom ruma (ki stane približno štiri evre) in litrom coca-cole sva si pripravljala cubo libre. Po Santiagu je sledila Baracoa, ki je eno bolj zanimivih mest. Tu sva šla poslušat pristno kubansko glasbo, ko naju je neki tip ob petih popoldne zvabil v Caso de la Musica. Bila sva edina poslušalca in hišni trio je posebej za naju naredil mini koncert. Zanimiva zadeva. Odpravila sva se tudi v malo oddaljen naravni park, kjer sva šla na voden izlet. Na poti nazaj sva se ustavila še na eni plaži – ta ni bila nič posebnega,razen tega, da je eden od domačinov na vsak način želel od mene kupiti brisačo za 20 banan in 20 ananasov. Ker je bila to moja edina brisača, je nisem prodal. Sledilo je mesto Moron, kjer sva le prespala. Naslednji dan sva se odpravila na celodnevni izlet do 100 kilometrov oddaljene plaže Playa Pilar (Cayo Coco), ki naj bi bila dostikrat omenjena kot ena najboljših plaž na svetu. Lahko potrdim, da je vredna svojega slovesa. Ves dan sva uživala na plaži in spet je sledila vožnja nazaj (celodnevni najem taksista naju je stal 60 evrov). Iz Morona sva se premaknila v Santa Claro. Gre za precej študentsko mesto, saj je tu locirana ena izmed večjih univerz. Zvečer sva šla na lokalni študentski žur – po mojem sva bila edina turista, a je bila vseeno zanimiva zadeva – približno pet lokalnih rock bendov je igralo kubanski akustični rock – luštno. Iz Santa Clare sva se odpravila naprej v Cienfuegos. Gre za mesto s precej francoskega navdiha pri urbanistični zasnovi mesta. Mesto ima posledično zelo široke ulice in avenije. Pogledala sva si mesto in šla s taksijem do malo oddaljene plaže. Tu je šla Nina tudi plavat z delfini, jaz pa sem opravljal funkcijo fotografa. Super zadeva in posledično sva oba postala velika oboževalca delfinov. Sledila je še zadnja postaja na najini poti, in sicer Varadero. Gre za najbolj turistično mesto na Kubi (predstavljajte si naš Portorož, le s 23 kilometri peščene plaže). Tu sva zadnje štiri dni uživala na plaži (ki je bila pet metrov oddaljena od najine »case«) in praktično sva samo lenarila in uživala. Vmes me je Nina premagala v mini golfu, spoznala sva pa tudi študentski par iz Nemčije. Nakupila sva zadnje spominke in se počasi spravila do Havane in na letalo proti Evropi.
Kuba bo seveda ostala v lepem spominu in je kljub nekaj minusom vredna obiska. Velik plus je, da je izredno varno za turiste, tako da se lahko brez problema sprehajaš po vseh sumljivih ulicah. Cene za turiste hitro rastejo in so približno primerljive z našimi, kar se tiče hrane in pijače (pivo od dva do tri evre, večerja deset evrov, je pa zelo poceni jastog – jedel sem ga trikrat in je vsakič stal približno 12 evrov). Prenočišča v »casah« stanejo približno 25 do 30 evrov na noč (za sobo). Na koncu sva izračunala, da naju je celotno potovanje s čisto vsemi stroški (od zavarovanja, letala, nočitev, hrane, pijače, prevozov, spominkov …) stalo približno 1.600 evrov na osebo, kar je za 3-tedenski dopust zelo v redu cena. Vsekakor priporočam, predvsem za začetnike v »backpackingu«.
