Družba je dosegla neverjetno visok standard, ko gre za pravice žensk in enakopravnosti spolov. In za to si lahko čestitamo. A žal ne moremo biti ponosni na dosežke, ki smo jih dosegli glede problemov, ki pestijo moške. S tem člankom se nikakor ne želim zoperstaviti problematiki, ki se tiče žensk ali jih celo kriviti, temveč želim samo opozoriti, da imamo pred sabo še ogromno dela.
Zaščitnik, garač in steber družbe
Ta podnaslov naj bi opisoval tradicionalno vlogo moškega v družbi, kakor tudi v družini. A če pomislimo, je ta vloga zelo zastarela. Temelji namreč na predsodku, ki moškega v nevarne in vodilne položaje postavlja zgolj zaradi njegove fizične moči. A časi so se spremenili.
Ekonomija ni več tako črno–bela kakor je bila. Postala je vse bolj zakomplicirana, a od moškega se še vedno pričakuje, da bo težek garač, ki priskrbi družino. Pa tudi če ga delo psihično izčrpava, če je nesrečen ali če je na delavnem mestu zlorabljen.
Še posebej je ta mit o moški delavnosti v porastu v Sloveniji. Moški, ki ne dela polni urnik, ponekod tudi če dela v področju, ki ni videti možato (kreativnost, učitelj, botaniki…), ni pravi moški v očeh drugih moških. Mlajše generacije sicer ne obsojajo toliko področja, kjer moški dela, je pa še vedno ostra, če moški ni težek garač. Od moškega se tudi pričakuje nek pohlep.
Moški so tako večino časa pod velikim pritiskom, da jim finančno uspe in da so pridni delavci. Če jim to ne uspe, občutijo krivdo, žalost, sramoto in na nek način celo čustveno kastracijo. Ves čas nad njimi visi dolžnost, da bodo nahranili, oblekli svojo družino, da bodo močni in zaščitniški, da bodo dobri očetje. Kar pa ni pravično glede na to, da je vsak posameznik drugačen. O teh problemih pa se moški tudi ne morejo pogovarjati ker…
»A si dec ali ne?«
Moški se ne marajo pogovarjati o čustvih – večinoma zaradi vzgoje in strahu, da bi izpadli šibki. Nekateri se morajo res sprostiti, da sploh povejo, da je kaj narobe in še to lahko počnejo po navadi samo v družbi ženske, kateri zaupajo (po navadi partnerica, sestra ali dolgoletna prijateljica).
Če se odprejo drugemu moškemu, še posebej moškemu, ki pripada starejšim generacijam, naletijo velikokrat na besede, ki so trenutni podnaslov. Pa ne samo od njih. Velikokrat naletijo na te besede tudi od »nežnejšega spola«. Te pa še posebej zabolijo, ker večina moških pričakuje čustveno podporo od nekoga, ki naj bi bil bolj razumevajoč.
V družbi pa seveda obstaja dvojno merilo, ko pride do moških čustev. Mnogo žensk namreč želi čustvenega in čutečega partnerja. A tudi veliko teh žensk na žalost želi čustvenega partnerja samo ko jim ustreza. Torej če moški govori o intimnih čustvih, ki se tičejo njune ljubezni, je to ustrezno in prikupno.
Če pa se odpre – na primer o svojih problemih iz otroštva, ali pa kako se počuti nezaželen, neprivlačen, da ga ljudje zanemarjajo, da ga je kaj prizadelo – kaj kmalu naleti na hladen izraz, čustveno oddaljenost in celo na naš trenutni podnaslov.
Samomor je eden največjih nenaravnih razlogov za smrt moških, depresija pri moških je na porastu in tudi vse več je primerov čustvenega, verbalnega nasilja nad moškimi. Moški, ki jim trpi duševno zdravje si ne upajo spregovoriti, niti ne upajo poiskati pomoč. Ampak to nebi smelo imeti vpliva na njih. Ker so »pravi deci«!
Tako zaključujem prvi del serije člankov o tem, kaj pesti moške v naši družbi, za kar smo krivi vsi, tako ženske kot moški. V naslednjem delu si lahko prebereš, kakšne probleme doživljajo moški glede njihove upodobitve v medijih in pri spolnost ter ljubezni.
Novinar
