Svoja »High School Musical« leta sem preživel na takratni Ekonomski gimnaziji Kranj, ki danes nosi drugo ime. Takratna izobraževalna ustanova je imela staro stavbo preteklosti in v imenu naziv prihodnosti.
Gimnazijski frizerji in krščanski ksenofobi: ironiji
Ker so bili prostori gimnazije premajhni za vse bodoče Kordeže, smo »gostovali« na Tekstilni šoli Kranj, kjer je bilo zaradi pomanjkanja njihovih dijakov prostora dovolj ne le za nas, gimnazijce, ampak so nam družbo delali tudi bodoči frizerji in gradbinci. Mladostniško ponosni (kar pomeni ponosni na prazen nič) smo se gimnazijci v pogovoru z dijaki drugih šol v Kranju vedno trudili narediti distinkcijo med nami in drugimi na tej šoli: »Ekonomska gimnazija, čakaj, a to je tista šola, kjer so frizerji in gradbinci?« »Kaj? Ne, mi smo gimnazija!«
Danes so gimnazijci nastanjeni v modernem objektu na skrajno zahodnem delu Kranja, šoli, zgrajeni samo zanje. Nekaj korakov stran je Srednješolski tehniški center, bolje znan kot Iskra kolidž, vmes med njima pa dijaški dom. V hudi begunski krizi se je ravnateljica tega doma letošnjega februarja odločila pomagati in hvalevredno ponudila prostor šestim otrokom beguncem. Sledila sta pritožba staršev dijakov v domu in pismo 24 profesorjev bližnje gimnazije, ki so protestirali nastanitvi. Otroci niso bili nastanjeni.
Danes ima ta šola nove prostore prihodnosti in ime preteklosti: Gimnazija Franceta Prešerna. A ko nas, bivše gimnazijce, danes po teh dogodkih povprašajo, »Ekonomska gimnazija, a ni to zdajšnja Gimnazija Franceta Prešerna?« jim odvrnemo: »Kaj? Ne, mi smo bili frizerji!«
Niso vsi na gimnaziji za to odločitev, a dovolj jih je, da bo v prihodnosti ime šole napisano s temnimi črkami. Še večja komedija kot strah pred šestimi otroki pa se je malo pred tem dogajala v bližnjem Šenčurju: na zborovanju proti naselitvi beguncev v prazni trgovski center se je zbralo nekaj več kot 3.000 jeznih občanov, ki so s traktorji uprizorili drugo pustno povorko, gledalci pa so ob ogledu traktorske procesije imeli možnost strokovne ocene, katera kmetija je v zadnjih letih dobila največ subvencij. Večina tam zbranih se ima za kristjane. Pravi kristjan ne zavrača beguncev. Komičnost ironije, ko kristjan zavrača begunce, je, da je bila prva Jezusova vloga tik pred rojstvom – begunec. Za vse kristjane velja naslednja misel: ko bo padel naš dan, bomo vsi kristjani begunci: morali bomo zapustiti svoj dom in prosili bomo, da pridemo v novega, Sodnika, in on bo dejal: »Kaj ste rekli tistim, ki so vas prosili, naj jih spustite v svoj dom, ker njihovih več ni?«
Slovenski pogled na svetovni problem
Vedno, ko se v Sloveniji pojavi problem globalne razsežnosti, ga politični Slovenec dešifrira in prenese v slovensko okolje z izredno zapleteno visokotehnološko formulo: naši ali vaši? In kmalu so pomladansko zacvetela tudi politično-ideološka zborovanja glede teme begunstva, za eno ali drugo stran. A problem ni smešen: vsakršno zagovarjanje univerzalnih (!) vrednot, kot so enakost vseh ljudi, domoljubje, solidarnost, sočutje in svoboda, z neizbežno čedalje bolj ozkim ideološkim okvirjem, je napačno. Te vrednote so od vseh ljudi, so v vseh ljudeh, ne pripadajo nobeni ideologiji. So čista svetloba in uporabimo jih lahko samo same, brez vključevanja v ideologije, ki imajo v sebi vedno tudi negativnosti. Če kdo na zborih želi zagovarjati vrednote, je stvar enostavna: napišite jih na brezbarvne table, samo črke in čist pomen besed.
Zaključimo tako, enostavno in z dobrim srcem: beguncem je treba pomagati. Vsem Slovenija ne zmore. Pomagajmo čim več beguncem. Iz enega samega razloga: ker je prav, da se pomaga soljudem v težavah.
