V soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot. Z enim avtom smo štartali iz Maribora, drug avto je krenil na pot iz Ljubljane. Bili smo zelo natlačeni; presrečni, ko je carinik na meji samo zamahnil z roko in smo lahko nadaljevali pot. Če bi morali odpreti prtljažnik, bi se pločevinke piva, druge konzerve in domači paradižniki z vrta kar kotalili po mejnem prehodu. Pa tudi močnejšega alkohola je bilo v avtu precej več kot liter na osebo. Sledila je vožnja do Splita (v marino Kaštela), kjer nas je čakal prevzem jadrnice.
Gremo na pot
Glavne gneče ni več, “makaronarji” gredo do takrat že domov, najhujša vročina je mimo, vetrovi spet opravljajo svojo nalogo.
Ker je jadranje svoboda in ker se je seveda treba prilagajati tudi vremenskim razmeram, fiksnega plana nismo imeli, želeli pa smo do otoka Mljet ter do kopice otokov vmes (Pakleni, Hvar, Brač, Korčula, Ščedro, Lastovo, …).
Iz Kaštela pri Splitu smo najprej šli na Paklenske otoke, kjer smo prenočili prvo noč. Po tej noči pa se je začela drama. Prijatelj Aleš nam ves pretresen začne ob jutranji kavici pripovedovati, da je imel ponoči na glavi podgano. Seveda smo se mu vsi smejali in mu govorili, da je imel le nočne more. Ko nam je drugo jutro na mizo vrgel obglodan paradižnik, ki je ostal po večerji v salonu na kuhinjskem pultu, nam je za nekaj uric izbrisal nasmeške z obrazov. Salon jadrnice je bil poln majhnih drekcev in nobenega dvoma ni bilo več; »na krovu je podgana, na krovu je osmi potnik«. Naš ukrep je bil sledeč: „zvečer spiti čim več ruma”, kar je zagotavljalo ugodnejše spanje. Na koncu smo izvedeli, da sploh nismo tako osamljen primer ter da se podgana pogosto znajde na jadrnici. Na kar nekaj otokih so ponekod sicer urejena smetišča, vendar se tam zadržuje veliko podgan. Ko si zasidran v zalivu ter privezan na obalo, podgane veselo pridejo po vrvi na jadrnico. Zato si nekateri na vrvi namestijo zaščito, nekaj podobnega lijaku, katere podgana ne more preskočiti. Ves teden smo zbijali šale o »štakorčičih« (podganah), kar je seveda omogočala sestava naše ekipe. Zadeva bi v celoti izpadla drugače, če bi na krovu imeli kakšen ženski spol. No, tudi mi nismo bili ravno neki heroji, saj smo štirje od sedmih navadno prenočevali kar zunaj na krovu jadrnice. Prepričan sem, da če bi bilo zunaj dovolj prostora za vseh sedem, bi tam prenočevali vsi. Smo se pa smejali, o ja, to pa. Smeha res ni manjkalo.
Na Hvaru smo se ustavili le za kratek čas
Tam smo nakupili le najnujnejše, kruh in pivo, ter nadaljevali pot proti Mljetu. Pot do tja je minila v lepem jadranju z vetrom v bok. Vmes smo se večkrat ustavili ter se v kakšnem zalivčku tudi okopali. Tune so pred nami kar skakale iz vode. Ves teden smo za sabo na udici vlekli vabo, vendar nismo ničesar ujeli. Je pa Aleš s harpuno ujel dve hobotnici, ki smo jih skuhali in zmazali za večerjo v paradižnikovi solati.
Jadrali smo vsak dan razen tistega dne, ko smo že za zajtrk začeli prazniti pločevinke piva, kar je botrovalo temu, da smo raje pospravili jadra ter naprej pluli z motorjem, navili glasbo na maksimum in nadaljevali s praznjenjem pločevink. Pihalo tako ali tako ni nič. Ta dan smo se tako smejali, da se je z nami smejalo še sonce. Pristali smo na Korčuli ter najprej šli na pivo. Šele nato je sledila hrana. Ko smo zapustili Korčulo, smo polovico poti veselo premotorirali po relativno mirnem morju, nato je začelo pihati, zato so jadra zamenjala motor.
Mornarski rum
Po navadi se je naš žur začel komaj zvečer, ko smo že bili varno zasidrani v zalivu. Takrat se je začelo praznenje steklenic ruma »Captain Morgan«.
Poleg smo želeli čim manj hrane, ki bi morala biti v hladilniku, saj je bil hladilnik namreč namenjen izključno pivu ter drugi pijači. In tako smo ves teden jedli pašto, pašto in pašto …; skiper je poskrbel za prelom monotonosti in pripravil zrezke, in to odlične, Borči pa je presenetil s filanimi paprikami iz pločevinke.
Od otoka Ščedro smo se na morje podali kljub opozorilom “seguridad, seguridad”, kar pomeni previdnost. Jadrnice naj bi ostajale v marinah in zalivih, kadar je napovedanih več kot 20 »čvorova«. Mi smo se na morje podali kljub napovedi od 40 do 50 »čvorova«. V takšnem vetru so najpomembnejše izkušnje ter razsodnost skiperja, česar pa prijatelju Nacu, ki je bil naš skiper, zagotovo ne manjka. Ko ga je naša jadrnica »Sonjica« dobivala od zadaj (veter seveda), nas je položilo čisto do roba jadrnice. Ko ga je „Sonjica” dobivala z boka, smo jadrali s hitrostjo devet vozlov. V vseh je prevladoval občutek z adrenalinom pomešanega strahu, le skiper je zadevo spremljal in vodil dokaj mirno. V takih trenutkih so se pokazale njegove jadralske vrline, takrat se je pokazalo, da je Nac res izvrsten skiper.
Predzadnji večer
Privezali smo se na bojo na enem od Paklenih otokov. Po večerji v restavraciji na vrhu hriba smo se peš odpravili do vasice Maslenica, kjer smo šli še na zadnji pirček. Tam nam je stregla ena zelo »huda« natakarica, ki je bila nedvomno vredna večje pozornosti. “Takšne napete ritke pa že dolgo ne,” smo si rekli ter si stole obrnili stran od morja, kar proti njenemu točilnemu pultu, kjer je natakala pijače. Na njej oz. na njeni ritki smo si vsi spočili oči. Po dveh rundah smo se vrnili na jadrnico ter žurali naprej in kasneje utrujeni zaspali. Zbudila nas je jutranja nevihta, ki je prestavila zgodnji odhod na bolj kulturno uro. Veter pa je naredil kar velike valove, tako da smo se kar resno gugali, ko smo kasneje napeli jadra. Izbrali smo si bližnjo jadrnico, ki je plula v isti smeri, ter navidezno tekmovali z njo, tako smo si ustvarili nekoliko regatno vzdušje. Nacove sposobnosti so še enkrat prišle v ospredje, ko je zadnji dan jadrnico v močni burji brez vsakršnih težav parkiral v marino. In to tako elegantno, da so mu ploskali še zaposleni v marini. Ja, to je bilo izvrstno delo mojstra Naca.
Pa poglejmo še stroške jadranja
Najem jadrnice (Elan 45) za teden dni nas je stal 1880 eurov. Nekaj smo dodali še za čiščenje in takse v sami marini. Na prvi pogled dopust niti ne izgleda drag, vendar je znesek, ko prišteješ zraven še vse steklenice ruma in platoje piva, nekoliko drugačen … Kakorkoli …
Veter v laseh, kopalke (ali celo brez njih), vinček, pirček, rumček, številni otočki ter prava ekipa; “štakori” gor ali dol; za nas je bilo jadranje popolno.
Darin Geržina
