Poleg franšiz o superjunakih in Vojne zvezd kinematografe polnijo filmske in animirane upodobitve pravljic. Od Sneguljčice do Pepelke, Disney vsako leto izda vsaj eno filmsko verzijo animiranih klasikov. Letos je bil na vrsti Aladin, naslednje leto prihaja Mulan.
Eno leto smo lahko videli celo tri različne upodobitve Sneguljčice. Pojavila se je v TV seriji Nekoč pred davnimi časi, ki izkorišča čisto vse pravljice in to že na prav bizaren način, pa še v dveh filmih se je pojavila. Kdo bi lahko pozabil Thora v vlogi lovca?
Pravljice zagotavljajo stalen obisk gledalcev. Starši v kino odpeljejo svoje otroke, odrasli se v duhu nostalgije odpravijo pogledat najljubši film iz otroštva. Primerne so za vse kulture in vse starosti. Govorijo o univerzalnih vrednotah, kot sta dobrota in ljubezen.
Močno vlogo imajo tudi simboli, na primer zastrupljeno jabolko pri Sneguljčici. Zlobne čarovnice strašijo otroke, da govorijo resnico in ubogajo starše. Predvidljivost zgodbe pa ponazarja varnost – konec bo namreč vedno srečen.
Je pa še en vidik, ki ga morda ne opazimo takoj. Pravljice so večinoma osnovane na originalih, ki sta jih zapisala brata Grimm. Ker je od njihove prve objave minilo že toliko časa, pomeni, da filmskim producentom ni treba plačati avtorskih pravic. Zgodba je tako brezplačna.
Kljub temu pa pravljice ponujajo neko varnost. Obstajajo v varnem svetu, nekje daleč od nas, kjer je zlo vedno premagano, dobrota pa nagrajena. Povezujejo različne generacije in v nas prebujajo pozabljene spomine na otroštvo.
Predvsem pa nam omogočajo dostop do pravljične dežele, ki je z vsakim letom bolj oddaljena od nas. Niso samo otroci tisti, ki si želijo priti v Narnijo.
Urednica revije Študent